VINO, BOŽANSKI NAPOJ

Vino je božanski napoj

Na letošnjem vinskem sejmu BeoWine v Skradinu sem imel na stojnici vinogradnikov Babich priložnost spoznati enega izmed velikih vinskih šarmerjev, vinskih poetov in filozofov vina, gospoda Darka Petrovića Skradinjaca.

Po dolgem in prijetnem pogovoru o pojmu, bistvu in harmoniji vina  je gospod Darko Petrović Skradinjac, ki sicer nerad daje intervjuje, pristal na to, da za Svet vina odgovori na nekaj vprašanj, za kar sem mu neizmerno hvaležen.

Intervju je potekal v času, ko sta se dogajali dve letošnji vinski manifestaciji: Beograjski vinski sejem (BeoWine Fair) in Novosdski salon vina.

Da bi ohranili popolno avtentičnost intervjuja, ga tu navajamo v izvorni obliki.

S.V. Ko poslušam vaše premišljevanje o vinu s filozofskega in metafizičnega vidika, vas, ne da bi hotel zveneti pretenciozno, na določen način doživljam kot nadaljevalca del sijajnega madžarskega pisca Bele Hamvaša, ki ga, vsaj v naših krajih, slavimo kot velikega filozofa vina.

D.P. Bélo Hamvasa imam za svojega duhovnega mentorja, ko gre za premišljanje o fenomenu vina. Sijajen filozof. Če pogledamo okoliščine, v katerih je živel in ki so ga obkrožale, njegova pomembnost za sodoben razvoj misli postane še večja. Kot resničen čarodej je s svojo magično poetiko ozavestil vino v njegovem bistvu. V nadaljevanju njegove misli skušam o bistvu vina misliti kot o nujnem obračunu z, ali bolje rečeno, dopolnitivi konvencionalnega mišljenja, ki vino definira v njegovi pojavni obliki, njegovi predmetnosti, izven odnosa z njegovim imanentnim duhovnim principom.

Konvencionalno mišljenje, ki temelji izključno na čutni zaznavi in racionalnosti, vino vidi kot realnost v svoji predmetni pojavnosti, kar je čista iluzija. Zakaj? Ker je večno oscilirajoča in spremenljiva predmetnost zgolj stvarna, nikakor pa ne realna, torej samo svet stvari, medtem ko so zunajčutni principi ali zakoni tisti, po katerih obstoja realnost, saj so nespremenljivi in zato realni. Oni vladajo pojavnemu svetu.

Si morete misliti, da bi vaše bistvo dokazoval na osnovi vaših fizičnih in kemičnih parametrov. Na osnovi vaše teže, višine, barve las, oči, stila oblačenja in tisoč takšnih informacij, in kaj sem s tem povedal o vas? Nič. V nasprotju s tem pa, ko doživim vašo emocijo, vašo misel in počutje, potem rečem:” No, ta človek je velika osebnost, za to stavim glavo”. Tako je tudi pri vinu. Skrivnost vina tiči prvenstveno v doživljanju, pred kakršnimi koli oblikami racionalnosti, ki so slepa ulica, razen tistih, ki se, opirajoč se na intuicijo in instinkt, premikajo proti zunajčutnim ravnem.

Univerzalna zavest kot konstituent časa, torej brezkončne sedanjosti, predpostavlja višjo raven zavesti ali abstralcije od gole predmetnosti v njeni pojavnosti. In tu Béla Hamvas na edinstven in čaroben pesniški način, ki ga navdihuje vino kot harmonična struktura, t.j. „harmonizirana plemenita intoksikacija“ , visoko dviga čašo rubinasto nežnega vina in tako slavi človeško naravo v kontekstu vrhovnega zakona narave, zakona kontinuitete , večnosti ali Božanskega principa. Skrivnost življenja ni nič drugega kot reševanje lastne končnosti, kako biti večen.

Jutro je tu, točaj, z vinom vrč napolni, nebeško kolo ne čaka, pohiti zdaj. Preden se ta minljivi svet poruši, mene z vrčem vina zruši. Z vrčem sijajnim se sonce vina je rodilo, če užitek iščeš, sen pozabi…

Hafiz Muhammad Shirazi, 14. stol.

Iz fotografskega arhiva Darka Petrovića

S.V. Béla Hamvas deli narode na vinopivske in žganjepivske. Po njegovem so vinopivski narodi FRANCOZI, ŠPANCI, ITALJANI IN MADŽARI. Glede na to, da so bile te ugotovitve izrečene pred sto leti, bi jih Bela danes revidiral z obzirom na to, da sta se vitikultura in proizvodnja vina medtem po celem svetu masovno razvili?

Človek je integralno bitje narave. Vse, kar obstaja v Vesolju, obstaja v njem. Na ravni današnje induktivne zavesti se človek tega ne zaveda. Velika ovira na tej poti je iluzija pojavnega sveta, ki je človek ne more rešiti s pomočjo čutnih in racionalnih kategorij. Zato s svojimi intuitivnimi in instinktivnimi prepoznavanjem išče pot do svojega skritega bistva, svoje neminljivosti, s pomočjo “negibnega gibalca” ali stimulansa, tu govorimo v kontekstu vina in žganja.

Béla Hamvas  premišlja o vinu kot o „harmoničnem plemenitem intoksikatorju“, ki ima moč, da preko transpersonalnega dejanja staplja človekovo lastno zavest z lastno nadzavestjo in lastno podzavestjo. Tako doživetje lastne totalitete nujno privede človeka do višje ravni zavesti. Od tu tudi izrek „In vino veritas“ ali Belin izrek „Na koncu ostaneta zgolj dva, vino in Bog…itn.“

V tej iluzij  poni stvarnosti ne jemlji nič razen čaše vina. V tem gledališču lutk ne uprizarjaj nobene predstave razen ljubezni. Hafiz.

Béla omenja Francoze, Špance, Italjane, Grke, Madžare, pa tudi nas, Balkance, v kontekstu vinopivskih narodov, saj so to narodi, preko katerih se je razvijala kultura vina. Ker pa v konvencionalnem mišljenju vino še vedno ni v zavesti kot harmonični napitek, Bela po pravici temu reče predzgodovinska doba. Prava zgodovina se začne z samoosvestitvijo, da je vino duhovni princip v obliki harmoničnega napitka. Kot plemenita harmonizirana intoksikacija nas ad hoc iz predmetnosti in čutnosti obrne neposredno k naši dušici, k naši skrivni totaliteti, kjer smo eno s Kozmičnim principom neprenehnosti in kjer na ravni višje dimenzije presežemo lastno končnost. Za Bélo Hamvasa je vino brez dvoma pijača večne sedanjosti, tako pretekle, kot sedanje in bodoče sedanjosti, „Božanski napoj“.

Kaj je vino, v svojem bistvu?

Pojem vino  pomeni popolno sinhronizacijo vinske strukture glede na njegov imanentni duhovni princip harmonije. Drugače temu ne morete reči vino, to lahko imenujete zgolj vinska struktura.

Bistvo vina je, da se ga pije, vendar pa velja zlato pravilo: “Pij me zmerno”. Seveda to ne piše na kozarcu, je pa zapisano v zavesti. Kdor se tega ne zaveda, ni sposoben piti vino, tak človek dobesedno beži od sebe tako, da se izgovarja na vino. Marsikdo reče, da je bilo vino slabo, ker ga je opilo. To je notorična laž. Če se malo pošalim, ga je opila lastna nora glava.

Tako človek kot vinska trta vsebujeta imanentni duhovni princip, ta idealni princip transmutacije energije, t.j. harmonizirane fermentacije, zato so antične in pred-antične civilizacije fermentacijo častile kot božanstvo.

Konvencionalno vinsko tržišče, t.j. vinski mainstream, je v bistvu šele malo opraskalo površino vinskega bistva. Človek potisne vino na nebo v ustih, ga zaznava tako, da si zapomni njegove fizično-kemične parametre, pa nato vino izpljune, in že misli, da je spoznal, kaj je vino. Kar je nedopustno z vidika vinskega bistva. Najprej, vsi fizično-kemijski parametri – poznanih jih je okoli 1350, dve tretjini pa jih je nepoznanih- so po svoji naravi oscilacijski in spremenljivi in kot taki ne morejo imeti realnega pomena. Kajti, če bi bili realni, če bi bilo to res, potem bi vsak človek proizvajal idealno vino. Seveda temu ni tako. Poleg tega pa se zavedamo zgolj malega števila fizično-kemijskih procesov, ki v interakciji z naravo vsako leto ustvarjajo nove fizično-kemijske in biološke lastnosti grozdja.

Primarne, sekundarne in terciarne fermentacije vina izražajo sortnost kot uvod v vino. Samo čas kot absolutni princip ima moč konstituirati harmonijo encimskih procesov  kot generalno in esencialno bistvo vina. Brez harmonije je  vino zgolj fizično-kemična struktura, zgolj sortnost kot uvod v vino, torej še ni vino, ne glede na to, koliko komponent ga sestavlja. Zakaj? Ker ima samo vino kot harmonični plemeniti napoj moč, da sinhronizira človeško dušo. Zato je vino Božanski napoj. Zato je modrost Béle Hamvasa, ki je širil zavest o vinu kot princip u sinhronizacije, neminljiva.    

Torej vino pomeni stanje, znotraj katerega so vse fizično-kemične komponente – znane in neznane – maksimalno uravnotežene in harmonizirane z notranjim izvenčutnim duhovnim principom vina, principom časa. Takšno vino, ki ga vodi vizija vinogradnika, njegova duševna (emocija-misel-občutek)kompatibilnost, njegoveizkušnje, instinkt in intuitivno spoznanje izvenčutnega principa časa, oziroma principa kontinuitete,ki sestavlja tudi njega samega, je zares vino. Samo takšno vino ima – kot jaz rad rečem – vinsko avro, ki je potrdilo Božjega napoja. Brez vinske avre vino staja zgolj fizično-kemična struktura vinske sortnosti. Vino kot pozitivni seštevek dejstev ne obstaja, niti to ni mogoče.

Tistega človeka, ki se mu uspe spojiti z Božanskim principom, imenujemo svetnik, zato avra okoli njegove glave predstavlja objektivacijo  tega principa kot občečloveškega dobrega. Tako tudi vino, ki uspe vse komponente svoje strukture – znane in neznane – spojiti oziroma uravnotežiti s svojim imanentnim duhovnim principom vina, dobi vinsko avro. Vinska avra je nežnost, je kot najimenitnejša kitajska svila ali žamet, tista stopnja sinhronizacije, na kateri so vsi parametri maksimalno uravnoteženi, ko niti v enem trenutku ni iz celote mogoče oddvojiti niti ene komponente in ko vsaka komponenca odraža celoto. V naravi samo nežnost predstavlja energijo večnega trajanja ali stalnosti.

Zato s pojmom vina slavimo vse tiste ljubitelje vina in duhovne pustolovce, ki se v brezkončnih neprespanih nočeh stapljajo s harmonijami vina in raziskujejo svojo bit in duhovnost.

„Wine comes in at the mouth, And love comes in at the eye; That’s all we shall know for thruth, Before we grow old and die. I lift the glass by my mouth, I look at you and I sigh“. Vino pijemo z usti, ljubezen z očmi. To je vse, kar moramo vedeti o resnici, preden ostarimo in umremo. Dvigujem čašo k ustom, gledam te in vzdihujem. William Butler Yeats

S.V. Se strinjate z mišljenjem, da vinogradnik ne glede na to, kako dober strokovnjak je, ne more narediti dobrega vina, če ni dober človek?

P.D. Zelo preprosto, disharmonija ni ubrana s harmonijo, med seboj se odbijata , se ne ujemata. Hudoba nastaja v disharmoniji. Če bi lahko disharmonična duša napravila harmonično vino, sem prepričan, da vino ne bi obstajalo. Z drugimi besedami, mnogi se ukvarjajo z vinogradništvom, jih je pa zelo malo, ki jim uspe narediti harmonično vino. Vinogradniška kariera vinogradnika je zelo kratka. V povprečju je potrebnih 15 let, da človek postane vinogradnik, v preostalem življenju pa lahko vzgoji največ 7 do 10 harmoničnih vin. Ko je premišljeval o idealnem vinu je Rudolf Steiner ugotovil da bi vino potrebovalo okrog 7 let, da bi postalo harmonično. Z vinogradništvom se brez težav lahko ukvarja vsak, v resnici pa je vinogradnikov zelo malo. Torej samo tisti, ki mu uspe doseči raven vinske harmonije, se lahko šteje za vinogradnika.

S.V. Večna tema – usklajevanje vina in hrane. Včasih so veljali določeni stereotipi – principi, dandanes pa, v času molekularne gastronomije, gre skupaj « vse z vsem«. Dandanes so vse bolj redke predstavitve vin brez spremljave odgovarjajočih zalogajev.

Tako enologija kot gastronomija temeljita na istem duhovnem principu, principu harmonije, z drugimi besedami, principu neprekinjenosti ali kontinuitete. Samo po tem principu imata ena in druga svoj smisel. V kontekstu človekove prehrane obe predstavljata najbolj prefinjen odnos med človekom in naravo. Mainstream oziroma konvencionalno mišljenje tega še zdaleč ni dojelo. Fenomen usklajevanja vina in hrane je izpolnjen zgolj v tistih poizkusih, ki odgovarjajo na vprašanjakaj jesti/piti, zakaj jesti/piti in kako jesti/piti. Taki poizkusi pa so zares redki. Ta problematika je zelo kompleksna in globoka in zahteva poseben prostor. Morda se lahko ob drugi priložnosti posvetimo tej temi.

Še ena tema, ki je brezkončna: ženske in vino.

Najgloblji smisel ženske se odigra v njeni ženstvenosti. To je nadracionalna kategorija, ki je lastna človeku, vendar izključno znotraj doživetja, kot najvišja stopnja harmoničnosti. Torej, ženstvenost je najgloblji pesniški izraz in kot tak edina metafora pri eksplikaciji vinske avre. Avre nežnosti. Ponavljam, nežnost kot vrhovni  princip neprekinjenosti je edina energija, ki traja večno. Priporočam vsem ženskam sveta, z mero vpijajte harmonijo vina in vaši ženstvenosti ne bo konca.

VINSKA DUŠA

Tebi, ki me zdaj piješ, Jaz Zdaj, z vsako kapljico, sporočam:

Ne bodi obseden s prividom moje formalne vsebine, pač pa me vpijaj z mero in v sebi išči svojo dušo. V njej sva jaz in ti eno, v njej vsa srca bijejo z istim utripom. Vzhičeno te spominjam, da tvoj obstoj ni zgolj golo dejstvo, pač pa poseben dar! Tako z vpijanjem mene osvobodi sebe!

DARKO PETROVIĆ SKRADINJANAC

S.V. Na koncu mi prosim povejte še to, kje in kako se je začela vaša vinska duhovnost in zakaj vas kličejo vinski savant?

Moja vinska duhovnost se je rodila iz dvajsetletnega druženja z mladim karizmatičnim skradinskim vinogradnikom Alenom Babićem »Babich Vina«, kot inspiracija bistva vina in duhovnega principa vina. Njegova vinska karizma brezpogojno verjame in se popolnoma zaveda, da v vsaki grozdni jagodi počiva absolutna narava. To doživetje, ki ga on nosi globoko v sebi, v svojem intuitivnem in instinktivnem spoznanju, je tista skrajna in najgloblja dimenzija, ki hrani skrivnost njega kot vinogradnika. To je tista dimenzija, ki njegova vina vodi k fenomenu harmonije. To ni racionalna dimenzija in ne da se je naučiti. To je v tebi, ali pa ne. Midva sva v bistvu dva paralelna svetova, vinogradniški in filozofski. Njegovo poslanstvo je, da vino naredi in ga privede do popolne harmonije, moje poslanstvo pa je, da ozavestim bit vina oziroma njegov duhovni princip. Ta odnos med vinom in mislijo je toliko komplementaren, kot ni. Vendar pa sva oba, vsak na svoj način, dosegla tisto raven, na kateri je vino resnično razkrilo svoje bistvo kot Božanski napoj. Verjetno je to edino vinogradništvo na svetu, kjer se vsaka kapljica vina, narejena v dušici vinogradnika, preliva v duhovnost in filozofijo vina. Vinogradništvo Babich je majhno, vendar je v svetu njegova kredibilnost ogromna. Ves ta čas, navdihnjeni z vinom kot Božanskim napojem, sklepamo vinska prijateljstva po vsem svetu, od New Yorka do Beograda, in to na avtentičen, duhoven, edinsten in neponovljiv način-

Vzdevek »Vinski savant« so mi nadeli po zelo uspešni predstavitvi vin v New Yorku, in sicer Američani, ki jih je navdušila moja vinska duhovnost in filozofija vina.